V zahodni kulturi (sploh v ZDA) je precej pogosto, da starši otroke hvalimo kar vse povprek. Z uporabo pretirane hvale lahko opravljenemu delu ali posamezniku znižujemo vrednost, posledično pa se znižuje tudi motivacija za nadaljnjo ali ponovno opravljanje dela.

Poleg tega pa so v raziskavah dokazali, da motivacija za nadaljevanje pri posameznikih, pri katerih se hvali vložen trud in ne končnega izdelka, vztraja veliko dalj časa.

Tako je za ohranjanje večje motivacije priporočljivo, da v interakciji z našimi otroki s hvalo ne pretiravamo oziroma jo uporabljamo redko. Takrat bo hvala imela velik učinek in ne bo izgubila vrednosti.

Ima pa dobra pohvala tudi okvirje, s katerimi lahko dosežemo največji učinek.

OKVIRI HVALJENJA

Ko hvalimo, ne hvalimo končnega izdelka ampak postopek, trud.

PRIMER 1: Otrok nam prinese pokazat kaj je ustvari in nam reče: »mami, glej!!«

Namesto da rečemo »O, uau, kako si pa to dobro narisal! Bravo!! Super je, zelo mi je všeč«, raje pohvalimo trud in izvirnost: »Ooo, vidim, zanimivo. Kako si se pa tega spomnil? Izgleda, kot da si vložil veliko truda, da si narisal takšno risbo.«

PRIMER 2: Otrok nam pokaže kako visok stolp je zgradil: »mami, pridi pogledat kakšen stolp sem zgradil!«

Namesto da rečemo »Ooo, kok velik stolp! Meni se zdi ful dober! Res si dobro sestavil.«, lahko pohvalimo postopek gradnje: »Ooo, vidim, zelo velik stolp si sestavil. In vidim kako natančno si moral vsako kocko postavit na svoje mesto. Izgleda precej zahtevno in vidim, da si vložil veliko truda in si bil zelo vztrajen, da si izdelal tako visok stolp«

Hvalo uporabljamo v postopku učenja in jo opustimo, ko otrok dejavnost opravlja zlahka.

PRIMER 1: Učenje fizičnih veščin

 Otrok prvič samostojno uporablja nož in uporaba mu predstavlja izziv. Zato ga s pohvalo lahko spodbudimo. Ko konča z rezanjem mu lahko rečemo: »Si končala? Ok. Sem videla, da si bila zelo pozorna in natančna med rezanjem.«

Ko bo otrok nož suvereno uporabljal takšne pohvale ne uporabimo več. Jo pa lahko spet uporabimo, ko mu ponudimo bolj zahteven (oster) nož in izpostavimo enake lastnosti (pozornost in natančnost).

PRIMER 2: Učenje čustvenih veščin

Otroku je težko v socialni interakciji z drugimi otroci. Vmes se razjezi, želi nekoga udariti, vendar se zadrži. Ko smo skupaj umirjeni situacijo izpostavimo in povemo veliko pohvalo: »Danes sem pa zelo ponosna nate! Opazila sem, da ti je bilo zelo težko v skupini otrok in da si se razjezila na Filipa, ko ti je porušil stolp. Bila si zelo jezna in lepo si mu povedala, da tega ne dovoliš. Opazila pa sem tudi, da ga je tvoje telo želelo udariti, pa si se zadržala. In zelooo sem ponosna nate, ker to je zelo zahtevna naloga. In lahko si tudi ti ponosna nase, ker to, kar ti je danes uspelo je velik korak!«

Ko bodo otrokovi možgani bolj zreli in ne bodo imeli več avtomatskih vzgibov, da ob jezi udarijo, takšno hvalo opustimo.

Pri vsakodnevni pomoči namesto hvale uporabljamo zahvalo.

PRIMERI:

Otrok nam začne pomagati zlagati posodo iz stroja. Namesto, da mu rečemo »ooo, bravoo, kako si pa ti priden, da mi pomagaš«, se mu po končanem zlaganju lahko samo preprosto zahvalimo »hvala za pomoč.«

Otrok začne pometati po tleh. Namesto, da rečemo »jooj, ja kako si pa ti priden! Bravo! Ja, daj kar še pometaj!«, se mu lahko po končanem pometanju preprosto zahvalimo z »Hvala, da si pometel.«

Otrok nese vrečko iz trgovine. Namesto, da rečemo: »Ja bravooo, priden!«, uporabimo zahvalo: »Hvala, da si nesla vrečko«

In za konec ne pozabimo: otroci se nagonsko želijo učit od nas in nagonsko nam želijo pomagati. Na nas je, da jih že od majhnega vključujemo v vsakdanje opravila in jih s tem učimo. Ob tem, pa ne pozabimo, da smo pozorni in hvaljenje vključimo le takrat, ko so dejanja za posameznika težka. S tem jim ohranjamo veliko vrednost, poleg tega pa ohranjamo samoiniciativno motivacijo.