Predstavljajte si, da sta v igralnici dve otroka, Luka in Eva. Luka se igra z lesenim avtomobilčkom, medtem ko Eva opazuje in si prav tako želi igrati z istim avtomobilčkom.

Kako bi odreagirali vi?

Vaz zanima, kako bi odreagirali spoštljivo in z razumevanjem deljenja skozi otroške oči?

Poglejmo si kako bi Piklerjev pristop deloval v tej situaciji:

1. Opazovanje brez poseganja: Kot odrasel ne posegate takoj v situacijo. Namesto tega opazujete, kako se bo Luka odzval, ko Eva pokaže zanimanje za avtomobilček. Morda ga Luka želi še naprej obdržati ali pa se bo odločil, da ga bo ponudil Evi brez zunanje spodbude.

2. Spoštovanje otrokove odločitve: Če Luka še vedno želi obdržati avtomobilček, ne posegate z besedami, kot so "Moraš deliti" ali "Daj Evi avtomobilček." Namesto tega spoštujete njegovo odločitev in dovolite, da igra še naprej poteka po njegovih pogojih.

3. Omogočanje drugih priložnosti za igro: Medtem lahko Evi predlagate, da izbere drugo igračo ali predmet, ki ga morda želi raziskovati. S tem ji pokažete, da obstajajo druge možnosti, brez prisilnega deljenja.

4. Naravno deljenje: Če Luka čez nekaj časa sam od sebe ponudi avtomobilček Evi, ga pohvalite za njegovo odločitev, na primer: "Videl sem, da si Evi ponudil avtomobilček. To je lepo od tebe." Spodbujate naravno deljenje, ki izhaja iz otrokove lastne iniciative, ne prisile.

5. Učenje potrpežljivosti: Če Luka še vedno želi obdržati avtomobilček, lahko Evi mirno razložite: "Luka še ni končal igre z avtomobilčkom. Lahko počakaš, da boš kasneje na vrsti, ali pa vzameš tega drugega.« Na ta način spodbujate potrpežljivost in razumevanje, da vsi predmeti niso vedno takoj na voljo.

Kaj se otrok nauči?

• Luka se nauči, da njegove odločitve glede igrač spoštujemo in da ima možnost nadzora nad svojim igranjem. Če se sam odloči deliti, to temelji na lastni pobudi, kar krepi njegovo samozavest in občutek avtonomije.

• Eva se nauči potrpežljivosti in razumevanja, da lahko pride čas, ko bo tudi ona dobila avtomobilček. Prav tako spozna, da so njene želje spoštovane, vendar v okviru naravnih omejitev.

Na tem primeru lahko zelo dobro vidimo, kako lahko Piklerjev pristop spodbuja naravni razvoj socialnih veščin brez prisile in konfliktov, pri tem pa ohranja občutek varnosti in spoštovanja za oba otroka.

Zakaj Pikler pedagogika ne spodbuja prisilnega deljenja?

1. Spoštovanje otrokove lastnine in občutka nadzora: Otroci običajno nimajo razvitega koncepta deljenja do približno 3. leta starosti, saj se v tem času osredotočajo na lastništvo in pogosto ne razumejo, zakaj bi morali deliti svoje igrače. S starostjo se njihovo razumevanje deljenja izboljšuje, a še vedno potrebujejo podporo in priložnosti za učenje te veščine. Če otroka prisilimo v deljenje, lahko s tem ogrozimo njegov občutek avtonomije in nadzora nad lastnimi stvarmi. Pikler pedagogika spodbuja odrasle, da spoštujemo otrokovo potrebo po posedovanju in da mu omogočimo, da se s predmeti ukvarja po svojih željah.

2. Naravni razvoj empatije: Namesto da bi deljenje vsiljevali, Piklerjev pristop poudarja, da se empatija in zmožnost deljenja razvijeta skozi opazovanje drugih otrok in socialne interakcije. Ko otrok opazuje druge pri igri, se postopoma nauči upoštevati tudi njihove potrebe, vendar se to zgodi spontano in ne kot rezultat zunanje prisile.

3. Izogibanje konfliktom in tekmovalnosti: Prisila v deljenje lahko privede do občutka frustracije, tekmovalnosti in konfliktov med otroki. Pikler pedagogika se zavzema za mirno in harmonično okolje, kjer so konflikti minimalizirani in kjer imajo otroci možnost, da sami urejajo svoje medsebojne odnose, ko za to dosežejo ustrezno zrelost.

4. Samostojno učenje socialnih veščin: Piklerjev pristop poudarja, da otroci pridobivajo socialne veščine skozi lastne izkušnje, brez nepotrebnega vmešavanja odraslih. Otroci se skozi interakcije naučijo potrpežljivosti, komunikacije in empatije, ko so pripravljeni, kar jim omogoča, da se na naraven način vključijo v skupno igro.

Pikler pedagogika ponuja edinstven pristop k vprašanju deljenja igrač, ki temelji na spoštovanju otrokovih potreb, avtonomije in naravnega ritma socialnega razvoja. Namesto da bi otroke silili v deljenje, jih odrasli spodbujamo k raziskovanju igrač po svojih pogojih, s čimer se izognemo nepotrebnim konfliktom in omogočimo otrokom, da razvijejo empatijo in socialne veščine na naraven način. V praksi to pomeni ustvarjanje spodbudnega okolja, kjer imajo otroci možnost, da se sami odločajo, kdaj in kako bodo delili svoje igrače, ob podpori in spoštovanju odraslih.